»Novinarji so Paula Morrisseyja spraševali o njegovem naslednjem projektu, Fankensteinu, in o tem, kdo ga bo igral. Iztegnil je prst kot Bog na Michelangelovi freski in pokazal name: gospod Kier. Ozračje v sobi se je v hipu spremenilo. In tako sem zaslovel: v enem samem hipu.«
»Igralci vedno rečemo, da ni problema, ko se potegujemo za vlogo, ne glede na to, kaj nas prosijo. Na konju naj odjezdim v nebo? Seveda, ni problema! Šele na snemanju se potem spomniš, kaj vse si obljubljal in da bi bila to lahko težava.«
»Dialektika je naslednja: med visoko umetnostjo in smetjem je zelo kratka razdalja, in smetje, v katerem je ščepec norosti, je prav zaradi tega bližje umetnosti.«
»Pustili so mi vsaj to, da sem obdeloval material, da sem do neke mere prestrukturiral par precej nemogočih scenarijev, ki sem jih moral režirati. Seveda sem moral upoštevati pravila, se izogibati eksperimentiranju, se držati družinskih filmov, jih pripeljati do 'srečnega konca' in tako naprej. Niso pa se vmešavali v moj način snemanja in montažo, kar pa mi je veliko pomenilo.«
